Sončni žarki kar vabijo k aktivnostim na prostem in lastniki štirinožnih kosmatincev radi izkoristijo proste trenutke za druženje in tudi za kakšen piknik. Tudi psi zelo uživajo, ko so lahko s svojimi lastniki v sproščenem vzdušju, ko pa je zraven še hrana, se noben kuža ne more upreti “priboljškom” z mize. Velikokrat pa se ta razvada neprijetno konča še isti ali najkasneje v naslednjih dneh s prebavnimi težavami pri psu v obliki zaprtja (če je pojedel preveč kosti) ali bruhanja z drisko (če je jedel mastno, preveč pečeno in preveč začinjeno hrano).
Kosti namreč niso idealna hrana za naše pse! Čeprav imajo mesojedi močnejšo želodčno kislino kot mi, ta še vedno ni dovolj močna, da bi razgradila toliko kosti, kot jih pes lahko naenkrat poje. Določen del se jih res razgradi v želodcu s pomočjo kisline, večji del pa od kisline razmehčan potuje naprej po prebavnem traktu.
Ker vsebina črevesja ni več kisla, razmehčana kost zopet otrdi in se sprime s sosednjimi delci kosti, če vmes ni dovolj druge vsebine. To je za žival zelo mučno, boleče in celo nevarno. Če pes dlje časa ne more na blato, se blato izsuši, skupaj z ostrimi kostmi poškoduje črevesno steno in nato lahko črevesje poči s hudimi, navadno smrtnimi posledicami. Diagnozo zaprtja (obstipacije) lahko pogosto postavimo že na podlagi anamneze in kliničnega pregleda, potrdimo pa jo z rentgenskih slikanjem. V veterinarski ambulanti psa klistiramo, dobiva infuzijo, odvajala, antibiotike in dietno hrano.
Psi, ki so večkrat zaprti, lahko dobijo t.i. »megakolon« - kot vreča razširjeno debelo črevo, ki ima mišice tako oslabljene, da tu zastaja tudi normalno blato. Votle kosti s tanko steno (kosti perutnine, dolge cevaste kosti jagnjetine, kozlička…) se drobijo v zelo koničaste delčke, ki se radi zapičijo v gobček, med zobe, žrelo, požiralnik, želodec ali črevo. Te poškodbe so v najboljšem primeru samo zelo boleče, v najslabšem pa brez intervencije veterinarja lahko celo smrtne. Sicer pa imajo tudi kosti svojo dobro plat. Debele, močne kosti, kot npr. goveje jušne kosti, ki jih pes ne more zdrobiti, jih pa dlje časa gloda in z njih poje hrustanec, mu očistijo zobe. Hrustanec pa ohranja zdravje sklepnih hrustancev vašega psa.
Pasji želodček je tudi zelo občutljiv na premastno, preveč začinjeno hrano. Taka hrana hitro privede do akutnega gastritisa, saj so žlezne celice želodca preveč vzdražene ali celo poškodovane. Pasji organizem na tako hrano odreagira kot na tujek in jo hoče čim prej odstraniti z bruhanjem. Center za bruhanje je močno vzdražen tudi še potem, ko je želodec že prazen in kuža rabi pomoč veterinarja, saj z bruhanjem izgublja tekočino in elektrolite. Bruhanju pogosto kakšen dan kasneje sledi še bolj ali manj intenzivna driska. Veterinar z odvzemom krvi in krvno preiskavo izključi druge možne vzroke bruhanja, psu aplicira zdravila proti bruhanju, zdravila za pomiritev in zaščito želodčne sluznice, infuzijo in po potrebi tudi antibiotike. Vedno mora kuža nekaj dni tudi uživati dietno hrano, ki je lažje prebavljiva in minimalno draži prebavila.
Da bi pikniki in podobna druženja minili brez kasnejših neprijetnosti za pse in njihove lastnike, opozorite vse prisotne, naj kužku ne ponujajo hrane z žara in kosti. Tako boste lahko brezskrbno uživali prosti čas s svojimi štirinožnimi kosmatinčki. Nikakor pa ne pozabite, da so tudi živali v toplejših dnevih bolj žejne in jim nudite senco in veliko sveže vode!
Vesna Premru Kržičnik, DVM
