Na postajo so pripeljali 2 leti staro bernsko planšarko, ker ni stopila na zadnjo levo tačko. V anamnezi smo izvedeli, da že neka časa šepa, je že bila zdravljena s protibolečinskimi zdravili, sedaj pa ne stopi več na tačko. Pri rentgenskem slikanju smo opazili spremembe na glavici mečnice. Z operativnim posegom smo vzeli košček spremenjenega tkiva, hkrati pa smo videli, da so se spremembe razširile tudi že na golenico. Zaradi starosti, psička ima komaj 2 leti, smo upali, da gre za vnetne spremembe, ki se bodo dale pozdraviti z antibiotiki, vendar so se potrdili naši sumi in diagnoza je bila kostni rak (osteosarkom).
Osteosarkom najpogosteje prizadene okončine (rastne linije dolgih cevastih kosti), redkeje pa se pojavi na spodnji in zgornji čeljusti, hrbtenici, rebrih in nosni votlini. Povprečna starost psov je 7 let, majhen procent psov pa zboli že pri starosti 18-24 mesecev, kar se je zgodilo v našem primeru. Pojavlja se pri velikih pasmah psov kot so nemške doge, bernardinci, bernski planšarji, dobermani, rotvajlerji, zlati prinašalci in nemški ovčarji.
Mnogi strokovnjaki domnevajo, da intenzivnejša aktivnost in napori v obdobju hitre rasti povzročajo na kosteh številne drobne razpoke, ki povečajo verjetnost nastanka mutiranih celic in razvoj tumorja. Pogostost pojava narašča s plečno višino in s telesno težo. Višji psi imajo daljše obdobje rasti in so zato dlje časa izpostavljeni nevarnostim, težji pa okostje bolj obremenjujejo in nastaja več razpok. Vzroki so lahko tudi kovinski vsadki, kostni infarkti, kronična vnetja…
Osteosarkom ima lokalno zelo agresiven učinek, povzroča razpad kostnine, produkcijo nove kostnine, spremlja ga oteklina mehkega tkiva, lahko se pojavi tudi patološki zlom kosti. Zelo hitro pa se po krvi zasevki razširijo tudi v druge organe, predvsem v pljuča. Na začetku se pojavi blago šepanje, ki lahko ob uporabi protibolečniskih zdravil in počivanju preneha, vendar se kmalu zopet vrne. Nato se šepanje stopnjuje. Če se pojavi na rebrih se zatipa trda, boleča masa. V nosni votlini najprej opazimo kihanje in izcedek, na čeljusti pa oteženo odpiranje gobčka. Oteženo dihanje in kašljanje se pojavi če se rak razširi na pljučno tkivo.
Veterinarji z anamnezo in rentgenskim slikanjem lahko postavimo samo domnevno diagnozo, za končno diagnozo je potrebna analiza tkiva v laboratoriju. Po postavljeni diagnozi je potrebno kužka še podrobno pregledati, če so že prisotni zasevki (rentgensko slikanje prsnega koša, ultrazvok trebuha, ct, magnetna resonanca).
Najboljša terapija osteosarkoma je amputacija prizadete okončine, saj nam to omogoči odstranitev celotnega tumorja. Pri zelo debelih živalih ali če se lastnik ne strinja z amputacijo pride v poštev kirurška odstranitev tumorja z ohranitvijo okončine, vendar so tu pogostejše komplikacije (lokalna povrnitev tumorja, okužbe, sesedanje vsadka…). Ker so v zelo visokem procentu prisotni že zasevki (včasih tako majni, da jih z rentgenskim slikanjem še ne odkrijemo) se poleg kirurške odstranitve priporoča tudi sistemska kemoterapija. Pri raku spodnje, zgornje čeljusti ali nosne votline kirurško terapijo kombiniramo z radioterapijo.
V našem primeru, kjer smo ugotovili da je rakasto tkivo na mečnici in tudi že na golenici, s pregledom pa nismo našli vidnih zasevkov, smo se odločili za amputacijo okončine. Psička se po operaciji počuti odlično, saj nima več bolečin in se je zelo hitro navadila na življenje s tremi tačkami. O kemoterapiji se še odločamo, saj marsikateri lastnik zmotno misli, da je povezana s trpljenjem in nočejo svoje ljubljenčke mučiti z njo. Vendar to ne drži. Živali dobivajo veliko nižje doze kemoterapevtikov, zato so tudi njihovi stranski učinki manjši in se jih da uspešno kontrolirati z zdravili. Močno pa se z njo poveča doba preživetja naših ljubljenčkov.
Tina Bukovec, dr. vet. med.
