Sladkorna bolezen pri ljudeh je že pred nekaj leti dobila razsežnost svetovne epidemije, vse pogosteje pa za njo obolevajo tudi psi in mačke. Številni dejavniki prispevajo k njenem razvoju.
Tako kot pri ljudeh, je tudi pri živalih opaziti genetsko povezavo in povezavo z življenjskim stilom. Debelost, infekcije, vnetja trebušne slinavke, nekatera zdravila so faktorji tveganja za razvoj bolezni, v nekaterih primerih pa so krivi tudi avtoimuni procesi ali tumorji. Največkrat se sladkorna bolezen pojavlja pri srednje starih do starejših psih, pri samičkah pogosteje, še posebej če niso sterilizirane. Pri mačkah lahko nastopi v kateri koli starosti, pogostejša pa je pri starejših kastriranih samcih.
O sladkorni bolezni govorimo takrat, ko so vrednosti krvnega sladkorja-glukoze previsoke. Do tega pride zaradi zmanjšanega izločanja hormona inzulina, ki ga izloča trebušna slinavka. Inzulin skrbi, da glukoza vstopa v vse celice našega telesa in se tam porabi kot energija. Če je inzulina premalo, glukoza ostaja v krvi. Ker je je tam preveč, se začne izločati z urinom, hkrati pa celice ne morejo priti do energije, ki je nujno potrebna za njihovo delovanje. Glukoza deluje odvajalno, zato živali pogosteje urinirajo in več pijejo, da bi nadoknadile izgubo tekočine.
Lastniki navadno najprej opazijo povečano pitje in uriniranje. Apetit je zelo povečan, hkrati pa pride do izgubljanja telesne teže. Živali so tudi apatične, zaspane, imajo slabšo kvaliteto dlake in se hitro utrujajo. Dlje ko stanje traja, več komplikacij lahko nastane. Stalna hiperglikemija (povečana koncentracija glukoze v krvi) spremeni običajne poti metabolizma in obremeni notranje organe. Jetra se povečajo, lahko so zelo boleča, pojavi se bruhanje, pride do odpovedovanja ledvic, vnetja trebušne slinavke, izgube vida, vnetij sečil…
Diagnozo postavimo na podlagi kliničnega pregleda, preiskav krvi in urina, če pa že prihaja do komplikacij, so potrebne tudi dodatne preiskave (ultrazvok, rentgen, hormonske preiskave…). Zdravljenje poteka z rednimi in kontroliranimi odmerki inzulina. Včasih je na začetku potrebna tudi podporna terapija z infuzijo, da pacienta stabiliziramo. Navadno je potrebno nekaj tednov, da najdemo ustrezen odmerek inzulina, ki pacientu ustreza, saj so individualne razlike lahko velike. Lastnike seznanimo z znaki prevelike ali prenizke koncentracije glukoze v krvi, saj lahko eno ali drugo privede do kome. Najlažje je nivo glukoze spremljati z merilniki krvnega sladkorja, kot to počnejo ljudje s sladkorno boleznijo.
Tudi pri živalih je to precej enostavno, uporabljamo pa večinoma humane merilnike. Tako kot pri ljudeh je nujna tudi sprememba življenjskega sloga. Obroki morajo biti nadzorovani, natančno odmerjeni in v rednih intervalih, v skladu z obroki tudi apliciramo inzulin. Največkrat posegamo po tovarniško pripravljenih veterinarskih dietah za diabetike, lahko pa tudi kuhamo meso, zelenjavo in ogljikove hidrate z veliko vlakninami. Pomembno je, da ima obrok vedno približno enako sestavo.
Z vzdrževanjem primerne telesne teže in redno aktivnostjo naredimo največ za zmanjšanje verjetnosti pojava sladkorne bolezni. Kot odgovorni lastniki moramo biti pozorni na spremembe v počutju naših ljubljenčkov, njihov apetit in količino popite vode. Če opazimo spremembe v njihovem počutju je priporočljivo obiskati veterinarsko ambulanto in že s temeljitim kliničnim pregledom lahko ugotovimo, kaj je narobe. V primeru, da se je razvila sladkorna bolezen, pa to še ne pomeni konec življenja. Res da dajanje inzulina, spremljanje nivoja krvnega sladkorja in večja strogost pri hranjenju na začetku predstavljajo kar velik izziv, so nam pa naši štirinožni prijatelji zelo hvaležni, ko jim podaljšamo življenje in izboljšamo njegovo kvaliteto.
Vesna Premru Kržičnik, dr.vet.med.
