Ob začetku napada pes pade na bok, se trese, ne čuti bolečine, lahko pa tudi nehotno urinira in blati.
Epilepsija
Ta skrivnostna, zapletena bolezen, ki se kaže z nenadnimi napadi in krči, se pojavlja tudi pri psi in mačkah (pri mačkah je zelo redka). Epilepsija je najpogostejša nevrološka bolezen pri psih in zna biti zelo zastrašujoča za lastnika. Našim ljubljenčkom lahko primerno pomagamo le, če poznamo nekatere značilnosti te bolezni, ki jih bom tokrat predstavila.
Kaj je epilepsija?
Epilepsija je bolezen, ki se kaže s ponavljajočimi napadi (imenujemo jih tudi konvulzije). Ti so posledica nenormalne aktivnosti v možganih, predvsem v možganski skorji. Živčne celice v možganih so pretirano vzdražene, zato pride do nekakšne nevrološke nevihte, posledica tega pa so konvulzije.
Kadar s preiskavami ne ugotovimo nobenega organskega vzroka za pojav napadov, govorimo o idiopatski ali primarni epilepsiji. Primarna epilepsija je pogosto dedna. Krči in napadi so včasih tudi posledica drugih bolezni (sladkorna bolezen, srčne težave, tumorji v možganih, možganska kap, bolezni ščitnice, jeter, zastrupitve…), zato je v primeru ponavljajočih se napadov potrebno opraviti dodatne preiskave.
Kaj se dogaja med napadi?
Epileptični napadi so lahko zelo nepredvidljivi. Včasih se pojavljajo redno, včasih z daljšimi ali krajšimi razmaki, vzorec pojavljanja ni nujno stalen. Nekateri psi čutijo, kdaj se bo napad pojavil in to na specifičen način pokažejo. Takrat pogosto poiščejo bližino lastnika. Med trajanjem napada so brez zavesti, nas ne slišijo in se ne odzivajo. Večina psov leži na boku, veslajo z nogami, imajo izbuljene oči, včasih stokajo, nekontrolirano urinirajo in defecirajo. Večina takih napadov traja 1-3 minute. Včasih napadi ne zajamejo celega telesa in jih hitro zamenjamo za druge živčne motnje. Po napadu je obnašanje živali različno. Nekateri enostavno vstanejo in ne kažejo nobene spremembe v obnašanju, nekateri pa so še več ur zmedeni.
Večina napadov se zgodi, ko živali počivajo in so sproščene. Pogosti so zvečer in ponoči, redkeje pa v fazi aktivnosti in vznemirjenja tekom dneva. Navadno se kažejo z vedno enakim specifičnim vzorcem, značilnim za posameznega psa.
Kaj naj naredi lastnik med napadom?
Pomembno je, da ostanemo mirni. Vaša žival je brez zavesti, vas ne sliši, ne čuti bolečin. Veliko bolj kot žival je v stiski lastnik. Dobro je, da ste že vnaprej pripravljeni na napad in veste kako reagirati.
Zagotovite, da se med napadom žival dodatno ne more poškodovati (da ne pade po stopnicah, se udari v pohištvo…). Nikoli taki živali ne poskušajte odpirati gobca ali je prestavljati!
Kratkotrajni napadi so nevarni le zaradi morebitnih udarcev in poškodb jezika, če pa napad traja dlje časa, tudi do 10 minut, lahko pride do okvare možganov zaradi pomanjkanja kisika.
Zaželeno je, da si lastniki zapišejo (še bolje je, da kar posnamejo s kamero ali telefonom) dolžino trajanja, obliko in pogostost napadov. Po posameznem napadu počakajte, da si žival nekoliko opomore in potem z njo obiščite veterinarja. Če pa so napadi zelo pogosti, si sledijo in trajajo več minut, je nujno takoj poiskati veterinarsko pomoč!
Kako ugotovimo zakaj se pojavljajo napadi?
Poleg epilepsije lahko konvulzije povzročajo tudi nekatere druge bolezni. Najpomembnejši korak v diagnostiki epilepsije je izčrpna anamneza (čas pojavljanja napadov, trajanje, oblika, periodičnost napadov, predhodne druge bolezni in spremljajoči simptomi…). Primarna epilepsija se največkrat pojavlja pri starosti 1-5 let. Ob sumu epilepsije v veterinarski ambulanti naredimo osnovne diagnostične preiskave (preiskavo krvi, urina, ultrazvok, RTG). Praviloma so pri epilepsiji rezultati vseh teh preiskav negativni. Ker pa so včasih lahko vzrok za epileptične napade tudi možganski tumorji, te ugotavljamo s specialistično magnetno-resonančno ali CT-preiskavo.
Ali obstaja terapija, ki prepreči napade?
Če je imel kuža samo en blag napad, se navadno veterinar še ne odloči za terapijo. Ob ponavljajočih se napadih pa dobi žival antiepileptična zdravila, ki preprečujejo napade. V začetku je potrebno odmerek teh zdravil prilagoditi posamezni živali, terapija pa je v večini primerov doživljenjska. Nenadna prekinitev terapije lahko sproži epileptični napad.
Kadar vzrok napadov ni epilepsija ampak kakšna druga organska bolezen ali tumor, je prognoza odvisna od vzroka napadov in možnosti odpravljanja tega vzroka.
Ali je bolezen ozdravljiva?
Epilepsija pri psih redko mine sama po sebi. Z zdravili kontroliramo pojavnost epileptičnih napadov, da le ti ne zmanjšujejo kvalitete življenja našega ljubljenčka. Psu, ki prejema zdravila, zagotovite redne preglede pri veterinarju, da pravočasno ugotovimo morebitne stranske učinke terapije.
Veliko psov z epilepsijo živi polno in lepo življenje.