Bolezen povzroča ogromno gospodarsko škodo, ki nastaja predvsem zaradi posrednih izgub in ne zaradi poginov živali (2 – 5 %). Škoda zaradi posrednih izgub nastaja zaradi zmanjšanje proizvodnje mleka, abortusov, porajanja nevitalnih živali, reprodukcijskih motenj, hujšanja in predvsem zaradi ogromnih stroškov zatiranja bolezni (omejitve izvoza, usmrtitve živali, morebitno cepljenje). 

Etiologija in odpornost virusa

Bolezen povzroča Rinovirus iz skupine Pikornavirusov, ki ima 7 podtipov – najpomembnejši so: O, A, C

Virus se zelo hitro razmnožuje v tkivih in je razmeroma odporen na nizke temperature. Zelo je občutljiv na visoke temperature. Pri 60 – 65 °C se inaktivira v 30 min, pri 80 – 100 °C pa v trenutku. Sončni žarki ga inaktivirajo v 2 urah. Na pašniku preživi 2 tedna – odvisno od vremenskih pogojev. Prenaša se tudi po zraku in v ugodnih pogojih lahko doseže razdalje tudi do 300km. Človek je zelo pomemben vektor virusa. Zadržuje se v obleki, lasišču, opremi, prevoznih sredstvih...

Epizootiologija in infekcija

Za bolezen je najbolj dovzetno govedo, nato prašiči, ovce, koze. Z mlekom se lahko okužijo tudi psi in mačke, vendar ne kažejo nobenih kliničnih znakov in bolezen zlahka preživijo. Konji so povsem nedovzetni. Perutnina se okuži le v izjemnih okoliščinah. Za Človeka virus SiP ni nevaren. Če pa do okužbe le pride, se kaže v obliki vročine in mehurjev na ustnicah, jeziku, rokah.

Osnovni vir infekcije so bolne živali v akutni fazi bolezni, ki izločajo virus z vsemi sekreti in ekskreti. Živali izločajo virus do ozravitve (v povprečju 10 dni). Nekatere živali pa ostanejo klicenoske in še dolgo izločajo virus.

Patogeneza

Inkubacija je od 14 ur – 2 dni izjemoma več. Na mestu infekcije povzroči virus lokalno vnetno reakcijo - primarni mehurček/afto 1 ali več, ki po 1 – 2 dneh poči in virus vdre prek sluznice v kri, ki ga raznese po celem organizmu, kjer se v posameznih organih še naprej razmnožuje. Virus preide v epitelna tkiva,(predvsem  na usta, jezik, smrček, svitek, medparkeljno režo, vime in seske), kjer se razvijejo sekundarni mehurčki/afte. Po 1 – 2 dneh mehurčki popokajo in nastanejo plitve boleče erozije, preko katerih lahko pride do sekundarne bakterijske infekcije in do komplikacij, zlasti na parkljih. Erozije epitelizirajo in kmalu izginejo.

Diagnoza

Zaradi zelo hitrega širjenja bolezni je potrebna hitra in natančna diagnoza. Na preiskavo se pošlje kri in del spremenjenega tkiva. Za ugotovitev virusa in določitev serotipa se uporablja ELISA test in še nekateri drugi testi (RVK, PCR, gojišče, biološki poizkus).

Diferencialna diagnoza

Po kliničnih znakih je mogoče bolezen hitro zamenjati z : Vesikularno bolezen prašičev, Vesikularnim stomatitisom, Vesikularnim exantemom.

Zdravljenje

Živali ne zdravimo! Živali je potrebno usmrtiti.

Preventiva

Cepljenje: Cepljenje se izvaja samo po navodilu pristojnega ministra ob izredni nevarnosti širjenja bolezni. Za aktivno preventivo je v uporabi več vakcin. Napogosteje je v uporabi inaktivirana monovalentna vakcina proti točno določenem serotipu virusa. Imunost traja približno 9 mesecev (pri prašičih le 6 mesecev), odvisno od imunogenosti virusa in reaktivnosti vakciniranih živali. Vendar pa tudi vakcinacija ni 100%, saj je možno, da zboli tudi vakcinirana žival ob neustrezni izdelavi vakcine. Žival, ki je bila cepljena proti enem serotipu virusa, lahko ponovno zboli, če se okuži z drugimi serotipi virusa.

Drugi ukrepi: Države v katerih se pojavi slinavka in parkljevka  ponavadi poizkušajo zajeziti izbruh z stamping out metodo (na okoženi farmi pobiti vse okužene in dovzetne živali) in drugimi pomembnimi ukrepi: zgodnja diagnoza bolezni, karantena za okuženo rejo in reje v nekajkilometerskem polmeru, dezobariere, prepoved prometa z živalmi in gibanja ljudi, pomembno je razkuževanje hlevov, opreme, zemljišča, cest, prepoved izvoza v druge države...